POETIČNO TELO

Poetično telo je nadaljevanje raziskovanja teme uprizoritve Prometej, o stvarniku človeka iz gline, ki je ljudem prinesel ogenj, ukraden bogovom na Olimpu — ogenj kot simbol zavesti, ustvarjalnosti in notranje luči. Prometeju je pri počlovečenju človeka pomagal bog umetnosti in svetlobe Apolon, ki mu je pokazal pot k človekovemu oplemenitenju skozi glasbo, ples ter dramo in še mnogo drugih stvari, ki so bile do takrat zgolj v lasti olimpskih bogov.

Medtem ko je bila v Prometeju pozornost usmerjena na akt darovanja ognja človeštvu in upor zoper božansko avtoriteto, Poetično telo raziskuje posledice tega daru za človeštvo — predvsem na ravni umetnosti, kulture in notranjega razvoja človeka.

Človek je šele s Prometejevimi darovi zares postal človek, poetično telo, presegel svojo prvinsko naravo in se začel zavedati sebe kot ustvarjalnega in čutečega bitja. Brez poetike, zavesti, duha, umetnosti in znanja, je človek le golo telo brez življenja.

Poetično telo išče telesni izraz poetičnega mišljenja, ki se kaže v načinu gibanja, v telesih, ki čutijo, razmišljajo in se spominjajo, ter se ponovno poglablja v arhetipske razsežnosti človekovega obstoja in njegove duhovne evolucije.

Telo, ki misli, čuti in govori v jeziku plesa, postane nosilec arhaičnega spomina ter hkrati sodobne interpretacije človekovega iskanja smisla in lepote bivanja, ki ga vodi osnovna ideja: kaj nas dela resnično človeške?

Poetično telo je dialog med različnimi koreografskimi estetikami, saj je zasnovan kot triptih, v katerem se je MN Dance Company povezal še z dvema gostujočima koreografoma, vsak s svojo edinstveno poetiko in koreografsko govorico. Skupaj so ustvarili večplasten plesni svet, ki prepleta mit, telo in gib, zavezan iskanju globine, umetniške integritete in plesne poezije.

Skozi ples kot poezijo telesa raziskujejo meje med telesom in duhom, med notranjimi svetovi in kolektivno mitologijo.

“Vedno znova naju ples očara, in sicer najbolj prav v kreativnem procesu – toliko različnih možnosti in rešitev nam ponuja naše telo.”
— Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia