Poetično telo je nadaljevanje raziskovanja teme uprizoritve Prometej, o stvarniku človeka iz gline, ki je ljudem prinesel ogenj, ukraden bogovom na Olimpu — ogenj kot simbol zavesti, ustvarjalnosti in notranje luči. Prometeju je pri počlovečenju človeka pomagal bog umetnosti in svetlobe Apolon, ki mu je pokazal pot k človekovemu oplemenitenju skozi glasbo, ples ter dramo in še mnogo drugih stvari, ki so bile do takrat zgolj v lasti olimpskih bogov.
Medtem ko je bila v Prometeju pozornost usmerjena na akt darovanja ognja človeštvu in upor zoper božansko avtoriteto, Poetično telo raziskuje posledice tega daru za človeštvo — predvsem na ravni umetnosti, kulture in notranjega razvoja človeka.
Človek je šele s Prometejevimi darovi zares postal človek, poetično telo, presegel svojo prvinsko naravo in se začel zavedati sebe kot ustvarjalnega in čutečega bitja. Brez poetike, zavesti, duha, umetnosti in znanja, je človek le golo telo brez življenja.
Poetično telo išče telesni izraz poetičnega mišljenja, ki se kaže v načinu gibanja, v telesih, ki čutijo, razmišljajo in se spominjajo, ter se ponovno poglablja v arhetipske razsežnosti človekovega obstoja in njegove duhovne evolucije.
Telo, ki misli, čuti in govori v jeziku plesa, postane nosilec arhaičnega spomina ter hkrati sodobne interpretacije človekovega iskanja smisla in lepote bivanja, ki ga vodi osnovna ideja: kaj nas dela resnično človeške?
Poetično telo je dialog med različnimi koreografskimi estetikami, saj je zasnovan kot triptih, v katerem se je MN Dance Company povezal še z dvema gostujočima koreografoma, vsak s svojo edinstveno poetiko in koreografsko govorico. Skupaj so ustvarili večplasten plesni svet, ki prepleta mit, telo in gib, zavezan iskanju globine, umetniške integritete in plesne poezije.
Skozi ples kot poezijo telesa raziskujejo meje med telesom in duhom, med notranjimi svetovi in kolektivno mitologijo.
“Vedno znova naju ples očara, in sicer najbolj prav v kreativnem procesu – toliko različnih možnosti in rešitev nam ponuja naše telo.”
— Michal Rynia in Nastja Bremec Rynia
RTVSLO KULTURA: V Novi Gorici premiera plesne predstave Poetično telo
RTVSLO.SI: Poetično telo: Kaj imata skupnega Prometej in Josef K.?
Primorske novice: Je človek brez družbe le golo telo?
Primorski dnevnik: Brezmejno telo sklenili poetično
Radio Robin: Plesni triptih Poetično telo raziskuje preplet mita, telesa in giba
Slovenske novice: Zaključek štiri leta trajajočega projekta: učlovečenje skozi umetnost
Primorske novice: Poetično telo kot dialog med različnimi estetikami
Poetično telo, plesni triptih Luce Signorettija, Maše Kagao Knez in goriškega koreografskega dua Nastje Bremec Rynia in Michala Rynie, v izvedbi 17-članskega mednarodnega ansambla in produkciji MN Dance Company, je na torkovi premieri v SNG Nova Gorica požel zaslužene ovacije občinstva.
Triptih, ki je nastal v produkciji MN Dance Company s koproducentoma Zavodom GO! 2025 in SNG Nova Gorica, sklepa štiriletni plesni projekt Brezmejno telo - Borderless Body, ki je v tem času na različnih odrih uprizoril enajst celovečernih plesnih predstav s poletnim istoimenskim vrhuncem na Cerju. Med letošnjimi produkcijami v koreografski viziji Nastje Bremec Rynia in Michala Rynie je nastal tudi Prometej, čigar svojevrstno nadaljevanje pod vnovično dramaturško taktirko Ane Kržišnik Blažica je Poetično telo, h kateremu je novogoriški koreografski dvojec povabil italijanskega kolega Luco Signorettija in (pri)znano ime iz domačega sodobnega plesnega sveta, Mašo Kagao Knez.
Tako so nastali trije koreografsko samostojni deli, ki jih povezuje 17-članski mednarodni ansambel in konceptualna vsebinska rdeča nit. O njej so ustvarjalci na predstavitvah povedali, da raziskovanje mita o Prometeju, stvaritelju človeka iz gline, ki mu je podaril bogovom ukraden ogenj in bil zato kruto kaznovan, nadaljujejo na posledicah daru človeku na ravni umetnosti, kulture in našega notranjega razvoja. “Človek je šele s Prometejevimi darovi zares postal človek, poetično telo, presegel svojo prvinsko naravo in se začel zavedati sebe kot ustvarjalnega in čutečega bitja. Brez poetike, zavesti, duha, umetnosti, znanja, je človek le golo telo brez življenja.” In tako smo spet pri vprašanju, ki ga gledalcu postavlja ves čas Brezmejno telo - kdaj je človek res človek in po čem se ločuje od ostalih bitij? Kaj nas dela človeške? Navdih so tokrat iskali tudi pri Kafkovem Procesu ter vzporejali krivdo, ki naj bi jo človeštvo čutilo ob kraji ognja bogovom, s krivdo Josefa K., ki je obtožen, absurdno, ne da bi vedel česa, skozi proces pa spoznava svoje resnične krivde, vpetosti v birokratsko kolesje in nenazadje osamljenost.
A če pustimo ob strani natančno vsebino, ki je pravzaprav zgolj iskrica navdiha, kakršno gledalec, četudi je z njo seznanjen, predvsem sluti, nudi triptih koreografskih poetik in raznolikosti naborov izvirnih gibov na eni strani užitek ob estetskih presežkih, usklajenosti giba, osupljivosti koreografij, ki jemljejo dih zlasti, ko se ansambel združi v enoten utripajoč in dihajoč organizem, na drugi strani pa pripovedni tok, ki je na ravni giba predvsem v funkciji posredovanja vzdušja, v gledalcu vzbudi tudi napetost, tesnobnost, nedvomno neti premislek in išče sporočilnost, če že ne končnega sporočila odrešitve. A te, zlasti v zadnjem, s Procesom najočitneje povezanim delom, ne more najti.
Prvi del Prah in dež Luce Signorettija je navdihnil odnos med človekom in naravo, pri čemer slednjo simbolizira dež. In prav domiselna uporaba dežnikov - odtujenosti - v koreografskih delih, v katerih je nastopil domala ves ansambel, je ponudila nekaj najizvirnejših prizorov. Svoje je odigrala tudi glasba, povečini elektronska, ki so jo dopolnjevali glasovi plesalk in plesalcev, na koncu pa še prepoznaven čutni, organski glas Anohni. Drugi del - Ali se lahko samo malo ustavimo, prosim? - je uvedel globok ženski vokal, sklenil pa raskavi Toma Waitsa, Maša Kagao Knez pa je ustvarila koreografijo, ki skozi gib spregovori o odnosu med posameznikom in skupnostjo. Ob izjemnih skupinskih koreografijah v vseh treh delih koreografski krokiji omogočijo solistične točke, ki v izvedbi dveh ali treh plesalcev pričajo tudi o bravuroznosti posameznic in posameznikov, s katerimi sta koregrafski dvojec Bremec Rynia oblikovala izvrsten ansambel. Slednja sta tudi nastopila v zadnjem delu, ki ga zaznamuje tako avtorska glasba dua Silence kakor tudi sicer glas Borisa Benka, ki koreografijo s pripovedovanjem zasidra v svetu Jozefa K. Del, naslovljen Samo ne zbujati kake pozornosti!, ironično, je vzbudi največ, človek pa nepovratno prestopi točko, po kateri ni več povratka. Vzdušje podkrepi tudi izjemno tankočutno oblikovanje svetlobe Matjaža Bajca.
Poetično telo kakor celotno Brezmejno telo sta krasni popotnici za formalno že ustanovljen Zavod za sodobni ples, ob katerih je nemogoče ne začutiti vznesenosti in ponosa.
Maja Petrič Gombač, PRIMORSKE NOVICE / 8. Jan 2026
POETIČNO TELO
Luca Signoretti, Maša Kagao Knez, Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia
6. januar 2026
SNG Nova Gorica, veliki oder
Producent:
MN Dance Company
Koproducenta:
SNG Nova Gorica
GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture, Nova Gorica
Dogodek je del uradnega programa GO! 2025.
Koreograf, avtor vizualne podobe ter izbora glasbe (1. del) Luca Signoretti
Koreografinja, avtorica vizualne podobe ter izbora glasbe (2. del) Maša Kagao Knez
Koreografa in avtorja vizualne podobe (3. del) Michal Rynia & Nastja Bremec Rynia
Dramaturginja (3. del) Ana Kržišnik Blažica
Avtorja glasbe (3. del) Silence
Oblikovalec svetlobe Matjaž Bajc
Oblikovalec zvoka Stojan Nemec
Oblikovalec scenskih elementov in rekvizitov (3. del) Gorazd Prinčič
Plesalci
Alexander Belin, Nastja Bremec Rynia, Nicoletta Carenzi, Hsiang-Yen Chang, Nathan Dhugues, Anneya Gelis, Rebecca Granzotto, Iva Ilievska, Uhaina Montet, Eri Nishibara, Alessandra Russo, Michal Rynia, Petra Seruga, Maria Sousa, Luka Vodopivec, Lucy Woodhouse, Elia Zahnd
Posneti glas
Boris Benko
Luca Signoretti
Maša Kagao Knez
Michal Rynia and Nastja Bremec Rynia
Silence, Boris Benko and Primož Hladnik
Ana Ana Kržišnik Blažica
ERI NISHIBARA
LUKA VODOPIVEC
IVA ILIEVSKA
REBECCA GRANZOTTO
ELIA ZAHND
NATHAN DHUGUES
ALEXANDER BELIN
LUCY WOODHOUSE
PETRA SERUGA
HSIANG YEN CHANG
MARIA SOUSA
ANNEYA GELIS
UHAINA MONTET
NICOLETTA CARENZI
ALESSANDRA RUSSO
RTVSLO KULTURA: V Novi Gorici premiera plesne predstave Poetično telo
RTVSLO.SI: Poetično telo: Kaj imata skupnega Prometej in Josef K.?
Primorske novice: Je človek brez družbe le golo telo?
Primorski dnevnik: Brezmejno telo sklenili poetično
Radio Robin: Plesni triptih Poetično telo raziskuje preplet mita, telesa in giba
Slovenske novice: Zaključek štiri leta trajajočega projekta: učlovečenje skozi umetnost
Primorske novice: Poetično telo kot dialog med različnimi estetikami
Poetično telo, plesni triptih Luce Signorettija, Maše Kagao Knez in goriškega koreografskega dua Nastje Bremec Rynia in Michala Rynie, v izvedbi 17-članskega mednarodnega ansambla in produkciji MN Dance Company, je na torkovi premieri v SNG Nova Gorica požel zaslužene ovacije občinstva.
Triptih, ki je nastal v produkciji MN Dance Company s koproducentoma Zavodom GO! 2025 in SNG Nova Gorica, sklepa štiriletni plesni projekt Brezmejno telo - Borderless Body, ki je v tem času na različnih odrih uprizoril enajst celovečernih plesnih predstav s poletnim istoimenskim vrhuncem na Cerju. Med letošnjimi produkcijami v koreografski viziji Nastje Bremec Rynia in Michala Rynie je nastal tudi Prometej, čigar svojevrstno nadaljevanje pod vnovično dramaturško taktirko Ane Kržišnik Blažica je Poetično telo, h kateremu je novogoriški koreografski dvojec povabil italijanskega kolega Luco Signorettija in (pri)znano ime iz domačega sodobnega plesnega sveta, Mašo Kagao Knez.
Tako so nastali trije koreografsko samostojni deli, ki jih povezuje 17-članski mednarodni ansambel in konceptualna vsebinska rdeča nit. O njej so ustvarjalci na predstavitvah povedali, da raziskovanje mita o Prometeju, stvaritelju človeka iz gline, ki mu je podaril bogovom ukraden ogenj in bil zato kruto kaznovan, nadaljujejo na posledicah daru človeku na ravni umetnosti, kulture in našega notranjega razvoja. “Človek je šele s Prometejevimi darovi zares postal človek, poetično telo, presegel svojo prvinsko naravo in se začel zavedati sebe kot ustvarjalnega in čutečega bitja. Brez poetike, zavesti, duha, umetnosti, znanja, je človek le golo telo brez življenja.” In tako smo spet pri vprašanju, ki ga gledalcu postavlja ves čas Brezmejno telo - kdaj je človek res človek in po čem se ločuje od ostalih bitij? Kaj nas dela človeške? Navdih so tokrat iskali tudi pri Kafkovem Procesu ter vzporejali krivdo, ki naj bi jo človeštvo čutilo ob kraji ognja bogovom, s krivdo Josefa K., ki je obtožen, absurdno, ne da bi vedel česa, skozi proces pa spoznava svoje resnične krivde, vpetosti v birokratsko kolesje in nenazadje osamljenost.
A če pustimo ob strani natančno vsebino, ki je pravzaprav zgolj iskrica navdiha, kakršno gledalec, četudi je z njo seznanjen, predvsem sluti, nudi triptih koreografskih poetik in raznolikosti naborov izvirnih gibov na eni strani užitek ob estetskih presežkih, usklajenosti giba, osupljivosti koreografij, ki jemljejo dih zlasti, ko se ansambel združi v enoten utripajoč in dihajoč organizem, na drugi strani pa pripovedni tok, ki je na ravni giba predvsem v funkciji posredovanja vzdušja, v gledalcu vzbudi tudi napetost, tesnobnost, nedvomno neti premislek in išče sporočilnost, če že ne končnega sporočila odrešitve. A te, zlasti v zadnjem, s Procesom najočitneje povezanim delom, ne more najti.
Prvi del Prah in dež Luce Signorettija je navdihnil odnos med človekom in naravo, pri čemer slednjo simbolizira dež. In prav domiselna uporaba dežnikov - odtujenosti - v koreografskih delih, v katerih je nastopil domala ves ansambel, je ponudila nekaj najizvirnejših prizorov. Svoje je odigrala tudi glasba, povečini elektronska, ki so jo dopolnjevali glasovi plesalk in plesalcev, na koncu pa še prepoznaven čutni, organski glas Anohni. Drugi del - Ali se lahko samo malo ustavimo, prosim? - je uvedel globok ženski vokal, sklenil pa raskavi Toma Waitsa, Maša Kagao Knez pa je ustvarila koreografijo, ki skozi gib spregovori o odnosu med posameznikom in skupnostjo. Ob izjemnih skupinskih koreografijah v vseh treh delih koreografski krokiji omogočijo solistične točke, ki v izvedbi dveh ali treh plesalcev pričajo tudi o bravuroznosti posameznic in posameznikov, s katerimi sta koregrafski dvojec Bremec Rynia oblikovala izvrsten ansambel. Slednja sta tudi nastopila v zadnjem delu, ki ga zaznamuje tako avtorska glasba dua Silence kakor tudi sicer glas Borisa Benka, ki koreografijo s pripovedovanjem zasidra v svetu Jozefa K. Del, naslovljen Samo ne zbujati kake pozornosti!, ironično, je vzbudi največ, človek pa nepovratno prestopi točko, po kateri ni več povratka. Vzdušje podkrepi tudi izjemno tankočutno oblikovanje svetlobe Matjaža Bajca.
Poetično telo kakor celotno Brezmejno telo sta krasni popotnici za formalno že ustanovljen Zavod za sodobni ples, ob katerih je nemogoče ne začutiti vznesenosti in ponosa.
Maja Petrič Gombač, PRIMORSKE NOVICE / 8. Jan 2026
promotional video material
